1. Vladimir PLEVNIK ( kmetija Plačnik),  Brda 16, 2383 Šmartno, je bilo centralno skladišče za oskrbo večine enot TO z orožjem, strelivom in minsko eksplozivnimi sredstvi. V njem je bilo več ton oborožitvenega materiala, ki so ga dovažali in odvažali večinoma ponoči. Ta lokacija je bila namenjena za nadaljnjo disperzijo sredstev za celotno Koroško (spletna povezava LZS – Slov. lovci v osamosvojitveni vojni 1991).

»Bil je september leta 1990, ko sta prišla k meni domov g. Ožbi Fajmut in g. Viktor Jeromel iz štaba TO iz Slovenj Gradca in me prosila, da bi šli zvečer v Kočevje po orožje. Malo sem debelo pogledal, rekel pa nisem ničesar, saj sem svojemu lovskemu tovarišu Ožbiju zaupal, tako da sem se brez pomisleka strinjal. Zmenili smo se, da se zvečer dobimo na dogovorjenem mestu in gremo v Kočevje. Rečeno mi je bilo tudi, da če imam slučajno kakšno pištolo, naj jo vzamem s seboj, saj sem lovec. Takrat sem že začel misliti, no, sedaj pa ni več heca. Na pot smo odšli s tovornjakom, ki ga je vozil g. Merzdovnik, in osebnim vozilom za spremstvom, ki ga je vozil Ožbi s tremi spremljevalci. Ko smo prišli v Kočevje in ker nam je čas dopuščal, smo se ustavili v gostišču, kjer smo se odžejali in pojedli obilne sendviče, ki nam jih je pripravila njegova žena Angelca. Po krajšem postanku smo nadaljevali pot proti hotelu Jasnica in tam počakali, da se nam je pridružil g. Krkovič. Prišel je in domenili smo se, kako naprej. Tako smo okrog enih ponoči izvedli premik do skladišč orožja v Gotenici. Ko smo se ustavili, je bilo zunaj slišati neko bučanje. Ožbi je izstopil iz tovornjaka in kratek čas poslušal ter nas poklical, da še sami slišimo, kaj se dogaja. In imeli smo kaj slišati, bilo je namreč rukanje jelenov, ki je odmevalo po vsej dolini. Tudi Ožbiju je odleglo, ko je namesto morebitnih preletov izvidniških helikopterjev Gazela, ki jih je imela JLA opremljene za nočno opazovanje, zaslišal jelenji ruk. Preden smo naložili poln tovornjak orožja, streliva in minsko eksplozivnih sredstev smo se pošteno oznojili, kajti tovornjak je bilo treba čim hitreje naložiti, da so lahko prišli na vrsto še drugi prevozniki. Pri vračanju nazaj proti Koroški smo imeli ves čas do Slovenj Gradca spremstvo. S terenskim vozilom so nas spremljali trije Krkovičevi kolegi (pripadniki MORIS-a), ki so bili vsi oboroženi. K sreči nismo imeli na poti nikakršnih težav. 

Ko je bilo orožje v Slovenj Gradcu, smo se začeli pogovarjati, kam z njim, da bo na varnem. Takoj sem jim ponudil možnost skladiščenja pri sebi doma, v strojni lopi. Naslednjega dne so orožje preložili na druga tovorna vozila zaradi večje varnosti in manjših sledi za orožjem, ki je prispelo v Slovenj Gradec. Orožje je moralo biti skrito tajno, tako da za skladiščenje ni vedel nihče. Zaradi tega so ga k nam vozili vsakič z drugimi vozili, da ne bi nihče posumil, kaj se dogaja. Prav tako so k nam pripeljali orožje, ki je ostalo v slovenjgraških podjetjih. Orožje so prevažali v nočnih urah, iz menično ob vsaki vožnji drugo tovorno ali osebno vozilo, da bi se izognili sumu. Prikrivanje skladiščenega orožja je bilo kar precej naporno in težko, saj ni smel za skladišče izvedeti nihče. Vsem smo lahko spretno prikrili, kaj se dogaja, razen domačim (otrokom). Tako smo morali najti nek način, da sva jim pojasnila situacijo ter posledice ob morebitnem razkritju skladiščenega orožja. Otroke sva z ženo morala tako rekoč ustrahovati in jim zagroziti, da bova morala ob morebitni izdaji v zapor. Tako sva rešila situacijo in tudi otroka sta se začela zavedati, da lahko ostaneta brez staršev. Posebno skrb in strah ob skladiščenju pa je izrazil tudi moj oče, Ivan Plevnik, saj je bil sam v vojski kot borec druge svetovne vojne. Večkrat mi je to omenil ter vprašal, ali se z ženo sploh zavedava, v kaj sva se podala ter s čim imava opravka. Kot poznovalec orožja je menil, da bi lahko takšna količina skladiščenega orožja ob morebitni eksploziji povzročila gromo zansko škodo za celoten kraj. Ni bil navdušen, da se je moralo skladiščiti ravno na naši domačiji. 

Orožje je bilo treba čistiti, zato sem moral večkrat ostati doma in si vzeti dopust v namen javnih funkcij, kot se je temu včasih reklo. V službi nisem imel težav, ker je bil moj predpostavljeni skoraj domačin, g. Drago Krenker. Pri čiščenju mi je večkrat pomagal g. Janko Škrabelj, tedaj skladiščnik na občinskem štabu TO Slovenj Gradec. 

Moram povedati, da me je bilo strah, ko sem pomislil, koliko orožja imamo uskladiščenega. Nekako smo ocenjevali, da je šlo za okoli 50 ton minsko eksplozivnih sredstev, orožja in streliva za manjše in večje kalibre. Bilo je tudi veliko druge opreme. 

Najbolj sem se prestrašil, ko je pri sosedu Jutermanu zagorel hlev, ki je bil od skladiščenega orožja oddaljen približno 80 metrov. K sreči ogenj skladišča ni dosegel. Zaradi tega so bili v skrbeh tudi vsi ostali, ki so vedeli za orožje in so bili v pripravljenosti, če bi bilo treba posredovati. Med požarom je pokalo, kot bi bilo na fronti, saj so v času druge svetovne vojne domačini in partizani skrivali strelivo in eksplozivna sredstva med dvojni pod v hlevu, tako da bi lahko kateri od nabojev ali močnejše eksplozivno sredstvo zadelo tudi naše skladišče orožja. Zaradi nepričakovanega pokanja streliva in eksploziva so imeli gasilci pri gašenju kar nekaj težav in strahu. Ne samo gasilci, tudi tisti na TO so prišli zelo blizu in nemo opazovali, kaj se bo zgodilo. Vendar se je vse srečno izteklo in tajno skladišče orožja ni bilo odkrito. 

Do same agresije na Slovenijo se je potem vse umirilo. Mir pa se je kaj kmalu končal z napadi JLA. Negotovost in strah ob misli, kaj bo z nami, če najdejo skladišče orožja, sta postajala vedno večja. TO je začela voziti orožje na položaje in mobilizacijska mesta. JLA je grozila in začela z letalskimi napadi, kar je povzročilo še dodaten strah. 

Med samo vojno sem doživel neprijetno izkušnjo. Nekega dopoldneva je na domačijo prišel direktor NAME iz Slovenj Gradca prosit za prostore, da bi iz trgovine pripeljali tehnični material za skladiščenje. Seveda nisem imel več prostora. Bil sem v zelo neprijetni situaciji, saj ni vedel, da že skladiščim orožje, povedati pa mu tudi nisem smel. Ne znam opisati, kako mi je bilo v tistem trenutku nelagodno. Po dolgem pregovarjanju sem mu bil primoran pojasniti situacijo in tako je bilo vse lažje. Direktor je pojasnjene razmere vsekakor razumel. 

JLA se je morala umakniti, saj so ugotovili, da v Sloveniji nimajo kaj početi, mejne stražnice so se vse po vrsti predale brez bojev, razen seveda Holmca, že do ponedeljka, 1. julija.

Naenkrat je bilo orožja dovolj, tako da so se iz drugih skladišč in stražnic k nam vozili še dodatno orožje in eksploziv. Moram povedati, da skladišča pri meni med vojno niso nikoli popolnoma izpraznili, verjetno so imeli nekakšno zlato rezervo. Vsega skupaj je bilo toliko, da skoraj nisem mogel stopiti v prostor. V skladišču je orožje ostalo vse do oktobra 1991, potem pa so ga začeli odvažati v svoja skladišča«